Archive for the ‘Članki’ Category

Jesenski izlet na Primorsko

Kot vsako leto smo tudi za letos načrtovali dva izleta. V maju smo obiskali Prekmurje v okviru jesenskega izleta pa smo se odločili, da si bomo v soboto 17. 9. ogledali Vipavsko dolino s prekrasnim Štanjelom in se udeležili vseslovenskega zborovanja za mir ob mednarodnem dnevu miru ob Pomniku braniteljem slovenske zemlje na Cerju. O načrtovanih izletih smo naše člane obvestili že januarja v našem Biltenu, toda vkljub temu smo koncem avgusta vsem našim članom poslali tudi posebno vabilo za  jesenski izlet.

Nekaj dni pred izletom smo s strahom poslušali vremensko napoved, saj nam je lansko leto enak izlet preprečilo vreme z močnimi nalivi in ujmo. No tokrat pa smo imeli srečo saj je bilo vreme kot naročeno. Zbrali smo se že zjutraj ob sedmi uri saj nas je čakala pot dolga skoraj 500 km. Kot vedno so tudi sedaj prišli vsi že pred dogovorjeno uro na zbirališče pred Vinagom in smo lahko pravočasno krenili na pot.

Med potjo smo si privoščili samo postanek v Lukovici, za okrepčilo in kratek odmor. Izlet je vodil Vasja Cimerman, ki se je dobro pripravil za to nalogo saj smo skozi celo potovanje imeli opis poti, predstavitev krajev in znamenitosti in nekatere zgodovinske zanimivosti, ki jih ni bilo malo. Že na začetku potovanja nam je podal kratek oris vsega kar nas je čakalo, povedal nekaj značilnosti o krajih skozi katere bomo potovali in predstavil pomen zborovanja, ki smo se ga nameravali udeležiti. S tem zborovanjem, ki ga je pripravila Koordinacija domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije smo se tudi slovenski veterani, vojaški invalidi, žrtve vojnega nasilja in vsi, ki nam je pri srcu življenje v miru in nasprotujemo vojnam, vključili v svetovno gibanje za mir.

V prijetnem vzdušju smo se kar hitro pripeljali do zgornje Vipavske doline, ki leži na zahodnem delu Slovenije. Od vzhoda proti zahodu jo oklepajo planote Nanos, Hrušica in Trnovski gozd, na jugu jo od Krasa ločijo Vipavski griči. Za dolino je značilna precejšnja geografska razgibanost, saj se nadmorska višina razteza od 60 metrov (rokav Vipave pod Batujami) pa vse do 1495 metrov (Mali Golak). Pomembna značilnost doline, ki vpliva na vse življenje v dolini, je odprtost samo proti zahodu. S te smeri prodira vpliv sredozemskega podnebja, zaradi česar  je vegetacijska doba za dva meseca daljša kot v osrednji Sloveniji. To omogoča rast in vzgojo tipičnih sredozemskih in drugih rastlinskih vrst, ki zahtevajo obilico sonca in toplote (smokve, kaki, lovor, oleander…). Kljub temu je podnebje na severnih visokih planotah povsem celinsko, zato tam zgoraj pozimi ne manjka snega. Prepletanje sredozemskih in celinskih vplivov se odraža tudi v pestrosti živalskih in rastlinskih vrst.  Že bežen pogled po Vipavski dolini nam je povedal, da je tu doma kmetijstvo. V nižini so podnebni pogoji skoraj idealni za pridelovanje sadja in zelenjave. Na gričevju, obsijanem s soncem, pa se razprostirajo vinogradi, ki dajejo slovito vinsko kapljico. Vipavci so že v Valvazorjevih časih oskrbovali Dunaj in druga večja mesta z vinom in zgodnjim sadjem (češnje, breskve, marelice). V skoraj vsaki vasi vinogradniškega območja so se ohranile obokane kleti (“velbani hrami”), v katerih pogosto doni pesem domačinov in vedno toplo sprejetih gostov.

Na pestrem potovanju skozi Vipavsko dolino smo med drugim prisluhnili tudi zanimivi predstavitvi znane bitke med stotisočglavima vojskama, ki je vplivala na poznejši razvoj celotne Evrope in se je odvijala na teh tleh. Pred dobrimi šestnajstimi stoletji sta se v Vipavski dolini udarila krščanski rimski cesar Teodozij I. Veliki in njegov poganski nasprotnik Evgenij. Nikoli prej in nikoli pozneje, razen v prejšnjem stoletju, ni bilo v naših krajih tako velike in krvave bitke. V njej je sodelovalo blizu sto petdeset tisoč mož, njen izid pa je skrojila silovita burja. Bitka je trajala dva dni, 5. in 6. septembra 394, in je veljala za neposredni povod razpada rimskega cesarstva na dva dela. V Vipavsko dolino so kasneje radi prihajali tudi drugi mogočneži in bogataši. Prav po številnih gradovih, ki so si jih tu zgradili, je dolina dobila svoj vzdevek Dolina dvorcev in gradov. Zapuščino nekdanjih graščakov najdemo v Vipavi, Ložah, na Colu, Slapu, Velikih Žabljah, Vipavskem Križu in drugod. Žal je večino med njimi že močno načel zob čas. Nekateri, na primer dvorec Zemono, pa še vedno uživajo svojo slavo.

Na Cerje smo prispeli pol ure pred pričetkom prireditve. S seboj smo pripeljali tudi naš prapor, s katerim se je praporščak svečano postavil med ostale prapore, ki jih je bilo res veliko. Mnogi med nami smo si še pred pričetkom privoščili okusno malico, ki jo je pripravil organizator. Slavnostni govornik na prireditvi je bil dr. Matjaž Kmecl v  programu pa so sodelovali Policijski orkester, Združeni pevski zbori Posočja, Otroški pevski zbor OŠ Miren, Klub mladih tigrovcev in Dramsko-gledališka gimnazija Nova Gorica.

Po prireditvi smo še malce poklepetali z znanci, ki smo jih našli med drugimi udeleženci zborovanja in se ob 14 uri odpravili proti Štanjelu. Tokrat nas je pot vodila po Braniški dolini skozi tipična kraška naselja in mimo slikovitega gradu Rihemberk na južni strani doline. Grad iz 17. stoletja je največji in najstarejši grad na Primorskem  in spada med imozantnejše slovenske gradove. Tudi ta pot nam je ob predstavitvi lokalnih zanimivosti hitro minila in mimogrede smo prispeli do Štanjela.

Štanjel je eno najbolj slikovitih in najstarejših naselij na Krasu, poznan po kakovostno oblikovanem in zgodovinsko ter arhitekturno izjemno vrednem starem naselbinskem jedru s prazgodovinsko osnovo. V starem delu vasi zasledimo značilen odprt tip kraških hiš, ki so vse do danes ohranile romansko in gotsko zasnovo, z ozkimi ulicami, ki se iztekajo v manjše trge z monumentalnimi vodnjaki.

Prvi znani podatki o začetku naselitve segajo v halštatsko obdobje, ko je na vrhu griča Turn nastalo gradišče. V antičnem obdobju so ga zasedli Rimljani, od koder so imeli prekrasen razgled in nadzor nad prehodom s Krasa v Vipavsko dolino. V srednjem veku se je v prisojnih terasah razširilo naselje, ki je v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402, v širši okolici pa je bilo poznano kot pomembna trgovska postaja. Po letu 1500, po izumrtju Goriških grofov in novi oblasti Habsburžanov, je njegov trgovski sloves upadel, naselje pa je postalo pomembna vojaška utrdba v obdobju Beneških vojn in turških vpadov. Zaradi Turkov je bilo konec 15. stoletja postavljeno obzidje, po koncu nevarnosti pa so hiše in del gradu zaradi prostorske stiske naslonili na obzidje in obrambne stolpe. Benečani so Štanjel zavzeli leta 1508, a le za kratek čas. V času od 16. do 19. stoletja so tukaj vladali grofje Cobenzli, ki so si v gradu uredili svojo rezidenco, štanjelsko cerkev pa izbrali kot družinsko grobno cerkev. Člane te pomembne plemiške družine srečujemo med najvišjimi uslužbenci in diplomatskimi predstavniki Habsburžanov (npr, kapitani v Trstu in glavarji Kranjske), med ustanovitelji akademije v Bruslju in podobne ustanove v Gorici. Z nadaljnjimi obsežnimi prezidavami gradu, cerkve in obzidja so naselju dali neizbrisen pečat do današnjih dni.

V prvi svetovni vojni je naselje zasedla avstrijska vojska, ki si je v gradu uredila bolnišnico za oficirje, v spodnjem delu vasi pa svoje postojanke, bolnišnico in pokopališče. V času med obema svetovnima vojnama je naselju dal poseben arhitekturni in razvojni pomen arhitekt in urbanist Maks Fabiani iz Kobdilja, od leta 1935 tudi štanjelski župan. V času druge svetovne vojne je bil grad z nekaterimi hišami požgan, vaščani pa so vojno preživeli v begunstvu v okoliških krajih. Revitalizacija gradu se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja in se nadaljuje vse do današnjih dni. Po drugi svetovni vojni se je ob starem delu vasi začel razvijati spodnji, novejši del naselja.

Po ogledu Štanjela, kjer smo se zadržali dobri dve uri, smo nadaljevali proti 6 km oddaljeni Hruševici kjer nas je v Izletniški kmetiji Grča čakalo kosilo. Vsi udeleženci izleta smo bili s ponudbo dobrot tamkajšnjih gostiteljev prav prijetno presenečeni. To je bil tudi razlog, da smo se na kmetiji zadržali dlje kot je bilo načrtovano. Z dobro hrano, izvrstnim teranom in dobro voljo obloženi smo se odpeljali proti domu. V Maribor smo prišli šele okrog 22 ure polni vtisov in prijetno utrujeni.

 

O programu nega na domu

Članice in člani Društva vojnih invalidov Maribor se soočate z vprašanji kako organizirati vsakdanje življenje, da boste upoštevaje vaše zmožnosti lahko živeli zadovoljno.

Pri iskanju najboljše možnosti zase in za svoje najbližje se prvi pomisleki nanašajo na odločanje o tem, ali bomo potrebe zadovoljevali v krogu najbližjih (žena, mož, otroci, vnuki), ali se bomo posluževali storitev obstoječe mreže služb za pomoč starostnikom in njihovim svojcem.

Kadar je možno, se naslonimo na družino in sorodstvo, ko pa se moči družinske mreže izčrpajo, vključimo službe, ki zagotavljajo različne vrste programov in storitev.

Storitve in programi na domu, ki na področju socialnega življenja omogočajo bivanje v domačem okolju lahko preberete v članku Jonate Potočnik direktorice Centra za pomoč na domu.

Izvajajo jih organizirane službe (javne in privatne). Te storitve pa je moč dopolnjevati tudi s programi nevladnih organizacij. V društvu vojnih invalidov Maribor izvajamo program »Konkretna in neposredna nega ter fizična pomoč vojaškim invalidom na domu in ohranjanje socialnih stikov ter usposabljanje vojaških invalidov za premagovanje življenjskih težav« s katerim skrbimo za naše člane.

Vključitev v obe obliki podpore življenju doma (sprejemanje uslug storitev pomoči na domu in/ali sodelovanje v dejavnosti društev) zahtevata potrebno stopnjo pripravljenosti za sodelovanje.

V prvem primeru gre za pripravljenost svoj dom odpreti profesionalcem, ki sčasoma postanejo pomembne osebe v socialni mreži.

V drugem primeru gre za “žrtvovanje« časa, ki je sicer namenjen različnim nadaljevankam, gre za napor, ki ga terja preoblačenje, odhod iz hiše, sodelovanje ali pogovor z drugimi ljudmi, vračanje domov. Tukaj je naša vloga zelo pomembna zato člane in članice vzpodbujamo za čim pogostejše vključevanje v naše aktivnosti.

In vendar udeleženke in udeleženci pogosto povedo, da je življenje za domačimi zidovi po vrnitvi s takih srečanj lepše, bolj optimistično …

V programu nega na domu, ki ga v društvu izvajamo, se srečujemo s člani in članicami društva, ki živijo popolnoma sami. Ob podpori in pomoči zaposlenih v obstoječih službah ohranjajo ustaljen ritem življenja, in so bolj ali manj zadovoljni, tako kot vsi ostali, ne glede na to ali živijo v domačem okolju ali v ustanovi. Dejstvo je, da država zagotavlja socialno oskrbo v domovih za stare ljudi le za 5% oseb, ki so starejše od 65 let. Petindevetdeset odstotkov starostnikov ostaja doma in pomembno je, da si uredijo svoje bivanje na način, ki jim zagotavlja potrebno varnost in vključenost v program varovanja na daljavo. Varovanje na daljavo, organizirano na način, ki zagotavlja možnost stalnega osebnega stika s stro­kovno usposobljeno osebo je izredno dragoceno, saj omogoča pogovor, posvetovanje, razmislek o možnostih, ki so na voljo in tudi organiziranje ustreznih oblik pomoči, ob enem pa seveda hitro organiziranje pomoči v primeru nujnih stanj.

In memoriam Šarman Leon

Rodil se je leta 1922 v Jurovskem dolu v delavski družini. Pri dveh letih je izgubil mamo, pri štirinajstih pa očeta, ki je bil 80 % vojaški invalid iz prve svetovne vojne – brez noge. Njegova mladost je bila zelo težka. Živel je pri raznih družinah – skrbnikih in opravljal razna dela na kmetiji, poleg tega pa se je izučil kovinarske obrti.

Leta 1941 je bil na prisilnem delu pri obnovi porušenega železniškega mostu v Mariboru. Sodeloval je pri sabotažni akciji proti okupatorju in zato je bil šest mesecev zaprt v mariborskih zaporih. Oktobra leta 1942 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko na rusko fronto. Konec leta 1943 je dezertiral iz nemške vojske in se vključil v NOB. Bil je aktiven borec, komandir 3. čete II. bataljona Šercerjeve brigade, kjer je bil večkrat odlikovan. V začetku 1945. jih je nemška vojska obkolila. Pri preboju, ki je terjal mnogo življenj soborcev, je bil težko ranjen in sicer dvakrat v istem dnevu. Od tam je bil prenesen v  Pavčkovo partizansko bolnišnico nad Slovenj Gradcem, ki jo je vodil dr. Kopač. V času zdravljenja je preživljal zelo težke trenutke, saj ni bilo zdravil in obstajala je neprestana nevarnost napada na bolnišnico.

Po končani vojni  se je zdravil v raznih bolnišnicah (Maribor, Ljubljana, Topolščica). Priznana mu je bila 90 % vojaška vojna invalidnost.

Po osvoboditvi je živel v Mariboru. Takrat so se pričela ustanavljati razna društva, med katerimi pa takrat ni bilo društva vojaških vojnih invalidov, saj so bili ti vključeni kot sekcija pri Zvezi borcev. Tudi oni so se že takrat trudili za invalide. Večina invalidov je bila zaposlena. Ker pa jim je primanjkovalo osnovne izobrazbe so bila organizirana popoldanska izobraževanja s področja ekonomije, prava in gimnazije. Večina se jih je vključila v tovrstno izobraževanje, med njimi tudi Leon Šarman. Invalidi so tako imeli možnost zaposlitve in napredovanja in so postali tudi vodilni uslužbenci. Sam je postal direktor trgovine Živila in Metrop, nato pa je bil glavni direktor Štajerskih mlekarn Maribor, Ljutomer, M. Sobota in Slovenj Gradec.

Ker takrat vojaški invalidi niso imeli svojega društva, se je skupina (Šarman, Rogelj, Kobal, Miklavec, Romih, Lončarič, Mrcina, Žele) odločila in uspela ustanoviti društvo vojnih invalidov. Prvi predsednik tega društva je bil Žele Miha, nasledili pa so ga Mrcina, Rogelj in Kobal. To društvo takrat ni imelo tako vplivnega položaja, kot ga ima današnje DVI Maribor, pa tudi financiranje ni bilo tako kot današnje. Sredstva za delovanje so bila v glavnem iz članarine in podpore občine, imeli pa smo svoj invalidski dom v nekdanji vili na koncu Aškerčeve ulice.

Dejavnost društva vojnih invalidov je v glavnem druženje in sodelovanje na Športnem področju takratne Jugoslavije, ni pa bilo programov, kot jih imamo danes (zdravstvo, sociala itd.)

Do konca je bil ponosen član zelo uspešnega društva vojnih invalidov Maribor. Bil je tudi predsednik nadzornega odbora in več let član izvršnega odbora društva.

Ohranili ga bomo v lepem spominu.